»Ta genocid so priznala mednarodna sodišča in glede na to se je Slovenija pridružila medregionalni skupini, ki je pripravila besedilo pričujoče resolucije, osredotočene na mednarodno priznanje, spomin in spoštovanje spomina na žrtve in preživele žrtve genocida.«

»Ne strinjam se z vsemi elementi te resolucije. Nekateri deli so pretenciozni. Na primer to, da se ne sme razpravljati o razsodbah sodišč. Kaj še! To ni dogma. Ampak tam se je zgodil strašen zločin, ki ga je sodišče poimenovalo genocid. Nobena definicija ne more spremeniti dejstva, da je tam skupina morilskih psihopatov ubila pet, šest ali sedem tisoč ljudi, moških vseh starosti, in tako bo ostalo.«

»Spominjanje na genocid v Srebrenici je moralna dolžnost vseh, sploh pa mednarodne skupnosti.«

»Srbija se bo sama s političnimi sredstvi in ne z vojaškimi, uprla vsem članicam Nata od Turčije do Nemčije.«

»Za genocid obstaja samo en krivec, in to je vojska bosanskih Srbov. Odpovedala je mednarodna skupnost, odgovorna je tudi nizozemska vlada, zato se vam najgloblje opravičujemo.«

»84 glasov za resolucijo je malo. Malo za največji zločin, genocid. 19 glasov proti je veliko. 68 držav se je vzdržalo. To je preveč. 21 jih ni glasovalo. Tudi to je preveč. Od 193 držav jih 109 resolucije ni podprlo. Zanjo je bilo le 84 držav – in kakšen uspeh naj bi to bil?«

»Ponosna sem, da je bila Slovenija del skupine izvoljenih desetih članic, ki so trdo delale pri oblikovanju in sprejetju te prelomne resolucije.«

»Gospod predsednik, z vami smo in z vami bomo ostali.«

»Mednarodna skupnost mora prispevati svoj delež k zaustavitvi genocida in izvajati potreben pritisk na Izrael in njegove podpornike.«